Poslovil se je Marjan Tavčar
Poslovil se je sociolog Marjan Tavčar, prejemnik Bevkove nagrade, ki jo podeljuje Mestna občina Nova Gorica.
Rojen je bil 13. decembra 1940 v Gorjah pri Cerknem. Osnovno šolo je obiskoval v Cerknem, gimnazijo pa v Novi Gorici, kjer je leta 1960 maturiral. Na ljubljanski univerzi je študiral sociologijo in leta 1964 diplomiral z diplomsko nalogo o samoupravljanju v očeh delavcev (napisal jo je skupaj z Jožetom Šušmeljem), zanjo je leta 1965 prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Kot sociolog je bil med leti 1965–1968 zaposlen v Centru za družboslovne raziskave, ki je deloval pri Občinski konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (OK SZDL) v Novi Gorici. Med leti 1968 in 1983 je bil kot vodja kadrovske službe in pomočnik glavnega direktorja zaposlen v tovarni Meblo v Novi Gorici. Do leta 1987 je deloval kot predsednik Medobčinskega sveta SZDL severnoprimorskih občin, od začetka 1988 pa je bil glavni direktor Združenega zdravstvenega doma Nova Gorica.
Opravljal je več javnih funkcij: bil je poslanec prosvetno-kulturnega zbora skupščine Socialistične republike Slovenije, bil je ustanovitelj in prvi predsednik Društva sociologov in politologov severnoprimorskih občin, deloval je kot član upravnega odbora Slovenskega sociološkega društva, član verske komisije pri IS skupščine SRS in član sveta za odnose z verskimi skupnostmi pri RK SZDL. Bil je tudi predsednik Komisije za informiranje in komuniciranje pri CK ZKS, član podobne komisije pri CK ZKJ, član predsedstva RK SZDL in član sveta Prešernove družbe v Ljubljani.
Z delovanjem v navedenih organizacijah so povezani tudi številni javni nastopi (govori v skupščini SRS, na predsedstvu RK SZDL, predavanja v okviru Ziherlovih dnenov, srečanja slovenskih socilogov …).
Objavil je več izvirnih strokovnih razprav in člankov, v katerih je predvsem kot sociolog obravnaval vrsto sodobnih problemov s področja kmetijstva, religiologije, kadrologije, sociologije mesta … Posebej je pisal o kulturni politiki na Slovenskem, o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, o samobitnosti slovenskega naroda in o političnem pluralizmu.
Več let je na Mestni občini Nova Gorica vodil organe, ki so načrtovali kulturno politiko, za dosežke na tem področju je leta 1987 prejel Bevkovo nagrado.
Upokojil se je kot direktor zobozdravstvenega doma Nova Gorica. Kot upokojenec se je počasi umikal iz javnega življenja in se posvečal svojim hobijem. Bil je velik ljubitelj knjig, filmov in glasbe. Tem se je posvečal zlasti po upokojitvi na svojem domu na Pristavi, kjer si je ustvaril veliko zbirko tovrstnega gradiva. Rad je tudi vrtnaril in bil ponosen na velik nasad agrumov na vrtu pod Kapelo.
Pogreb pokojnika bo v četrtek, 9. septembra 2021, ob 15. uri na pokopališču v Stari Gori. Na dan pogreba bo pokojni od 14. ure ležal v tamkajšnji mrliški vežici.