Ob 8. marcu, mendarodnem dnevu žena

datum: 08.03.2020

kategorija: V središču

»Iz zgodovine je znano, da bodo ženske pozabljene, če bodo pozabile razmišljati o sebi,« je nekoč dejala Clara Zetkin, tista ženska, ki je 19. marca 1910 na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v Københavnu dala pobudo za praznovanje dneva, posvečenega ženski. Kot Dan delovnih žena se ga je prvič organizirano praznovalo leta 1911, in sicer na 19. marca v Nemčiji, Švici, na Danskem ter v Avstro-Ogrski. Tega leta so na Slovenskem organizirali praznovanje v Idriji, Ljubljani ter v Trstu. Dan, ki je še posebej služil »agitaciji žensk za volilno pravico«,  so v letu 1917 prestavili na 8. marec, ki še danes spominja in opominja na politični glas »drugega spola«. 

V nekdanjih komunističnih državah se je ohranjal predvsem kot spomin na proteste 8. marca 1917 v Petrogradu (danes Sankt Peterburg), ko so ženske množično stopile na ulice »za kruh« in proti vojni. Iz tega gibanja je izšla oktobrska revolucija. Podobni protesti »za kruh« in »za mir«, zaznamovani z močno žensko udeležbo, so se tedaj vrstili tudi širom Evrope. 

Na ameriških tleh so se za enakopravnost žensk najprej borile ameriške socialistke, ki so leta 1908 organizirale prve večje demonstracije za pravice žensk. ZDA so tudi prva država, v kateri so ženske  dejansko praznovale svoj dan, in sicer 28. februarja 1909. 8. marec pa je obveljal za datum, ko se praznuje dan žena, saj so se na ta dan spominjali žensk, ki so umrle ob protestih v požaru v newyorški tovarni Triangle leta 1911. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da so v ZDA na 8. marec že leta 1857 prvič stavkale zaposlene ženske v tekstilni industriji v New Yorku.

In če se tudi v slovenskem prostoru osredotočimo na začetke ženskega emancipatornega gibanja, se moramo spomniti prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka (1897–1902), ki je izhajal v naši neposredni bližini, v Trstu. Namenjen je bil leposlovju, vseboval je praktične nasvete, a prinašal tudi prispevke, ki so si prizadevali za žensko enakopravnost, za boljšo izobrazbo, večje kulturno udejstvovanje itd. Posameznic, ki so se borile za pravice žensk, je bilo tudi v slovenskem prostoru veliko. Mnoge med njimi so orale ledino.

Spomnimo, da so šele leta 1945 Slovenke dobile volilno pravico v okviru tedanje Jugoslavije in da so šele šestdeseta leta 20. stoletja razmišljanja o enakopravnosti pripeljala  pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v politično agendo. Prav debata o enakopravnosti pa tudi šestdeset let kasneje ni samoumevna, saj ženske praktično še do nedavnega niso imele priložnosti, da bi zasedle položaje, ki v družbi prinašajo moč in vpliv, če pa že so, so njihova plačila za opravljeno delo še vedno nižja od tistih, ki jih prejemajo moški.

Izguba »samoumevne«  oblasti nad žensko pa se obrača tudi k fizičnemu nasilju, posebej kadar je moč ogrožena (pomen peticije  za spremembo Kazenskega zakonika:  Ne pomeni ne!). 

Naj bomboniera ali roža, ki je bo tudi letos deležna marsikatera ženska, ne nadomesti dostojanstva enakopravnosti na številnih področjih (socialni, ekonomski, politični), še posebej na trgu dela, kjer naj bo ženska neobremenjena s skrbjo, da bo zaradi materinstva ostala brez službe. Enakopravnost ni zgolj žensko vprašanje, gre za naraven vidik boja za demokracijo. 

 

Zapis pripravila:
dr. Petra Kolenc, ZRC SAZU, Raziskovalna postaja Nova Gorica

 

Voscilo ob 8. marcu