Na Trnovem pri Gorici počastili spomin na umrle

V nedeljo, 1. novembra 2026, je v Spominskem parku Trnovo pri Gorici potekala osrednja komemorativna slovesnost ob dnevu spomina na mrtve v Mestni občini Nova Gorica. Zbrani so se v spoštljivem in dostojanstvenem vzdušju poklonili spominu na vse, ki jih ni več med nami, ter žrtvam vojn in nasilja.

Slavnostni govornik je bil župan Mestne občine Nova Gorica Samo Turel, zbrane pa je nagovoril tudi pater Bogdan Knavs. V spomin na umrle so vence k spomeniku položili predstavniki Mestne občine Nova Gorica z županom Samom Turelom na čelu, predstavniki Upravne enote Nova Gorica pod vodstvom načelnika Andreja Markočiča ter občinski svetnik Slovenske skupnosti iz Gorice Walter Bandelj. Že pred osrednjo slovesnostjo se je podžupan Mestne občine Nova Gorica Tomaž Horvat v spremstvu predstavnikov krajevnih skupnosti poklonil spominu na umrle s polaganjem vencev pri grobišču nad Grgarjem, na vojaškem pokopališču iz prve svetovne vojne v Ravnici ter pri dveh grobiščih nad Trnovim.

Slovesnost so s kulturnim programom obogatili Goriški pihalni orkester in sopranistka Polona Kante, poseben pečat pa so ji s svojo prisotnostjo dali tudi praporščaki. Posebna zahvala gre Krajevni skupnosti Trnovo in krajevni organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Trnovo, ki s svojo predanostjo skrbita za urejenost Spominskega parka Trnovo in ohranjanje tega pomembnega prostora spomina, da ostaja dostopen obiskovalcem in prihodnjim generacijam.

V nadaljevanju objavljamo govor župana Sama Turela na slovesnosti:

»Spoštovani praporščaki, spoštovani domačini, spoštovani potomci bork in borcev, dame in gospodje. Danes, na dan spomina na mrtve, smo se zbrali na hribu nad vasjo Trnovo. Pred nami leži Trnovska planota – kraj, kjer se je rodil in odraščal oboroženi odpor Primorcev, kraj, po katerem so hodile kolone IX. korpusa, in kraj, ki je med drugo svetovno vojno videl toliko trpljenja, da bi zadostilo za stoletje.

Tu, na Kobilniku, je kamen. Tu so stopnice, po katerih se vzpenjamo k grobnici, kakor bi se vzpenjali k resnici. Ta park ni navaden spomenik. To je dom – zadnji dom 256 bork in borcev IX. korpusa, ki so tu pokopani v skupni grobnici. Sto sedemdeset jih poznamo po imenu. Šestinosemdeset ostaja brez imena – a niso pozabljeni. Prav to je smisel tega kraja: da tudi tistim, katerih imen ne poznamo, spomin vrne dostojanstvo, ki jim ga nihče ni smel vzeti.

Ta hrib je poznal vojno že prej – leta 1916, med soško fronto, so od tod italijanski vojaki naskakovali Škabrijel. A najgloblje je Kobilnik zaznamovala druga svetovna vojna. Vas pod nami je bila požgana in porušena. Tistega 3. oktobra 1943, ko so nemški vojaki vkorakali v Trnovo, so ustrelili prve tri partizane iz teh vasi.

Danes se s spoštovanjem spominjamo padlih borcev in civilnih žrtev tega prostora: na triinosemdesetih granitnih ploščah tega parka je zapisanih dva tisoč tristo petinštirideset imen bork in borcev ter žrtev fašističnega nasilja z goriške zemlje – za vsakim imenom je človek, družina in prekinjeno življenje. Ljudje, ki so umrli med letoma 1941 in 1945: borci na bojiščih, talci in interniranci, žrtve v taboriščih.

Kaj so bili ti ljudje? Bili so kmetje in delavci, učitelji in študentje, fantje in dekleta, ki so pod italijanskim fašizmom in nato pod nemškim nacističnim terorjem izgubili domove, družine in življenja. Iz tukajšnjih vasi je med partizane stopilo šest fantov že februarja 1943; od približno devetsto prebivalcev tega konca jih je med vojno padlo sedeminštirideset. Šestindvajset se jih je borilo daleč proč, v prekomorskih brigadah. Ko danes govorimo o IX. korpusu, ne govorimo o abstrakciji, o številki v zgodovinski knjigi – govorimo o sosedih, o bratih in sestrah, o sinovih in hčerah teh hiš.

Deveti korpus je nastal decembra 1943. Nikoli ni dosegel velikosti, ki bi po številu ustrezala imenu korpusa, a njegove moči ni meriti v divizijah. Meriti jo je v tem, da je imel lastno bolnišnico, časopis in šolo; da so njegove brigade nosile imena pesnikov in borcev – po Srečku Kosovelu, Simonu Gregorčiču, Janku Premrlu Vojku – kajti ta vojska je vedela, za kaj se bori: za jezik, ki mu je bil prepovedan, za pesem, ki so jo v šolah smeli peti le v tujem jeziku, za dostojanstvo naroda, ki so ga fašisti hoteli izbrisati z zemljevidov in iz spomina.

In ravno tu, pod tem hribom, se je januarja 1945 odigrala ena najpomembnejših bitk na Primorskem. V noči z 18. na 19. januar, v hudem mrazu, v snegu in burji, je Kosovelova brigada krenila z Otlice proti Trnovemu, ki so ga fašisti X. MAS utrdili z dvanajstimi bunkerji in bodečo žico. Med 19. in 21. januarjem je gorel ognjeni pekel v ledenem in meglenem oklepu. Partizani so prodirali od hiše do hiše; topovi so obstreljevali bunkerje; ženske, otroci in starci so se skrivali po kleteh. In enaindvajsetega januarja se je zlomil odpor bataljona Fulmine in njegovi ostanki so se umaknili. V bitki je padlo osemnajst kosovelovcev, enajst gradnikovcev in prešernovcev, dva partizanska topničarja. Njihova zmaga je bila eden največjih uspehov slovenskih partizanov na Primorskem in pomemben prispevek k osvoboditvi Primorske. Naj počivajo v miru.

Toda zmaga ni bila dar. Imela je ceno, vklesano v teh triinosemdesetih granitnih ploščah. Plačali so jo tisti, ki so umirali v taboriščih, na usmrtiščih, v mučilnicah – med njimi tudi domačini iz Voglarjev in Zavrha, ki jih je vojna odvzela tem krajem.

Kako naj danes, po tolikih desetletjih, to dediščino nosimo?

Najprej z zahvalo. Ob dnevih spomina se tu zbirajo rodovi: otroci, vnuki in pravnuki bork in borcev. Ta park – njegov osrednji del je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar, Plečnikov učenec, poznejše generacije pa so mu dodale amfiteater, plošče z imeni in ogenj miru in ljubezni – ni bil zgrajen za eno generacijo. Zgrajen je bil za nas, za naše otroke in za otroke naših otrok. Zato smo dolžni skrbeti zanj, kakor skrbimo za grobove svojih domačih. Letos je bil park po temeljiti obnovi spet odprt v svoji lepoti – naj ostane živ prostor spomina, učenja in sprave, ne le spomenik iz preteklosti.

Potem s spominom, ki iskreno pripoveduje. Otrokom in vnukom pripovedujemo, kdo so bili ti ljudje in zakaj ohranjamo njihov spomin. Naj imena na teh ploščah niso le kamnite črke, ampak ljudje: kmet s Trnovega, dekle z Voglarjev, fant iz Čepovana. In naj spomin nikoli ne postane orožje proti komurkoli – naj bo most med generacijami in med narodi, ki so danes tudi sosedi.

In nenazadnje z odgovornostjo za mir. Tisti, ki so padli na tej planoti, so se borili za svoboden, lepši in boljši svet. Živimo v času, ko mir ni samoumeven; ko v Evropi spet gore vojne. Prav zato mora biti današnji spomin opomin in zaveza: graditi mir in spoštovanje med ljudmi in braniti dostojanstvo vsakega človeka. To je dediščina IX. korpusa, ki ni last nikogar posebej – je last vseh, ki verjamejo v svobodo.

Po meri svojega srca so izpod ruševin sveta v smrt padajoč nam izkopali svobodno domovino

mi njim za ped prsti in sveto jo imenovali

zavoljo njihove krvi bili so še so naš spomin

stopimo v njihovo tišino spet žejni njihovih globin

Dragi prijatelji! Pesnik Ciril Zlobec, borec IX. korpusa, ki je to deželo vse življenje nosil v pesmi, je temu kraju pustil svoje posvetilo, vklesano v kamen. Naj bo današnja slovesnost v duhu tega posvetila: spomnimo se z ljubeznijo, zahvalimo se s ponosom in obljubimo z odločnostjo. Poklon vsem padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Večna slava njihovemu spominu. Živela svobodna Slovenija, živel mir med ljudmi.«