'Mama, jaz nočem vojne!'
'Mama, jaz nočem vojne!' je naslov razstave, ki sta jo pod arkadami novogoriške mestne občine odprla veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji Krzysztof Olendzki in novogoriški župan dr. Klemen Miklavič. Razstava, ki je skupen projekt poljskih in ukrajinskih arhivov, v Novi Gorici gostuje na pobudo Jane Kruh, direktorice Mladinskega centra Nova Gorica. Slike predstavljajo izjemno pretresljive otroške upodobitve vojne: zgodovinske risbe poljskih otrok iz leta 1946, shranjene v Arhivu novih aktov v Varšavi, v kompleksu Ministrstva za šolstvo iz let 1945–1966, ki zrcalijo njihova doživetja iz časa 2. svetovne vojne in nemške okupacije 1939-1945, ter sodobne risbe ukrajinskih otrok, povezane z vojno, ki trenutno poteka v Ukrajini, ki jih je zbral arhivski portal »Mom I see war« (Mama, vidim vojno.). Razstava bo v Novi Gorici na ogled do konca novembra.
Veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji Krzysztof Olendzki je ob odprtju razstave izpostavil: »Ta razstava ima izjemen pomen, ker prikazuje, kako otroci vidijo vojno, in sicer zdajšnji otroci v Ukrajini in otroci na Poljskem tik po drugi svetovni vojni. Zanimivo je to, da vsi otroci dojemajo vojno na enak način in imajo enaka občutja. Videti je tudi, da se okupator prav tako obnaša na enak način, z nasiljem tako do vojakov kot do civilistov, med njimi otrok. To je zelo žalostno.«
Na poljskem veleposlaništvu so razstavo pospremili z besedami: »Neodvisno od kraja in časa vojna pomeni veliko zlo, otrok pa je vedno njena žrtev. Podobnosti med zgodovinskimi in sodobnimi deli so osupljive. Otroci rišejo tanke, letala, ki mečejo bombe, požare in eksplozije. Rišejo ranjence in ubite, porušene domove, grobove. Rišejo sebe in svojo družino, rišejo evakuacijo in pobeg. Ampak rišejo tudi upanje in svoje sanje o prihodnosti. Povezovanje slik in besed v tematske skupine: borba, okupacija, družina, represije, odpor, uničenje, zmaga-upanje, poudarja dejstvo, kako zelo sta si podobna scenarija napadalnih vojn. Spreminja se čas, spreminja prostor, spreminjajo se otroški pričevalci, vojna pa vendar ostaja ista. Gre za svojevrstno pričevanje otrok, ki so se nedolžni znašli sredi vojnih viher – v vrtincu trpljenja, ki se zareže globoko v nedolžna človeška bitja, ki ne morejo v polnosti doumeti, kaj natanko in predvsem zakaj se nepredstavljive grozote dogajajo njim. Otroci se tako izražajo tudi v likovnem jeziku v želji, da bi jih videli, slišali, razumeli.«
Današnjega odprtja razstave se je udeležila tudi begunka Irina iz Ukrajine, ki je povedala: »Razstava je zelo pomembna zato, da ta država in Svet ne bi pozabila na položaj Ukrajine in trpljenje otrok, ki zdaj odraščajo v vojnih razmerah.«
Novogoriški župan dr. Klemen Miklavič pa je poudaril: »Razstavljene so risbe otrok. Iz te perspektive, ki je morda najbolj močna, se najbolj dotakne človeka, je tu predstavljen nesmisel vojne in posledice, ki jih vojna pušča na prebivalstvu, zlasti najbolj ranljivemu delu prebivalstva in otroci nedvomno so najbolj ranljivi del naše družbe. Hkrati pa se v njih zapisuje ta vojna in jo nosijo seboj celo življenje. Vsaka krivica, in vojna je krivica, pripelje nove krivice in veliko časa je potrebnega, da se zabrišejo sovraštva, zamere, ki jih povzroči vojna. Zato Evropa danes temelji na vrednotah, ki preprečujejo, da se vojne ponavljajo. Vrednote sodelovanja, prijateljstva, te so tiste, ki potem botrujejo tudi vrednoti miru, torej vlogi in dragocenosti, ki jo prepisujemo miru.«