Govor župana Mestne občine Nova Gorica ob občinskem prazniku
Nova Gorica je bila malokdaj v tako občutljivem, odgovornem in zgodovinskem trenutku, kot je to danes. Resda je njena zgodovina rosna, saj je mesto nastalo šele po drugi svetovni vojni, potem ko je meja grobo zarezala v slovenski narodnostni prostor, vendar so korenine tega območja tisočletne. Sanje, o katerih odločamo danes, so bile sanjane že dolgo. Veliko je bilo trenutkov, ki so prispevali k dejstvu, da se v Novi Gorici lahko pripravljamo na ustanovitev Goriške regije. Med njimi je bila izjemnega pomena tudi priključitev Primorske k matični domovini. Danes praznujemo njeno 60-letnico in prav zaradi njene dediščine smo lahko upravičeno ponosni nanjo. O tem, kaj nam pomeni, bomo spregovorili danes na ljudskem zborovanju Na svoji zemlji, ki bo sledilo slavnostni seji in ki smo ga prav zaradi njegovega simboličnega naboja z veseljem vključili med najpomembnejše dogodke v nizu praznovanj občinskega praznika. Vse se vrti okrog mladega mesta, Nove Gorice. Ime jo druži s tisočletno Goriško, je središče občine, ki je v času samostojne Slovenije doživela velik razvoj, je tudi središče bodoče Goriške regije, zato je odgovornost na teh mladih ramenih velika. Veliko smo doživeli v tem času, doživeli smo dolgo sanjano osamosvojitev, preživeli vojni pritisk, znašli smo se v mladi državi, ki je morala veliko postoriti in marsikaj postaviti na noge. Ni bilo lahko in morda bi se marsikaj dalo narediti bolje. Vendar, ne zrimo v preteklost, združimo vse napore za bodočnost, za to, da nam bo na Goriškem prijetno in dobro.
In prav o tem, kako bomo živeli v prihodnje, so pred nami velike odločitve. V predlogu zakonodaje Vlade Republike Slovenije je zapisana Goriška pokrajina s sedežem v Novi Gorici. S predlogom smo zadovoljni, saj kaže na dejstvo, da je vlada tudi po strokovni presoji prišla do spoznanja, da bo razvoj Slovenije boljši in hitrejši, če bomo v Sloveniji organizirali 14 pokrajin. Številni ugledni prebivalci in prebivalke Goriške, med njimi tudi taki, ki so to ime s ponosom odnesli preko meja naše države, so prepričani, da so prepoznani vsi zgodovinski, geografski, upravni, kulturni in družbeni razlogi za oblikovanje samostojne pokrajine, ki naj nosi ime Goriška. Njihov ugled ima močno težo, pa vendar bi rad njihove argumente, po tehtnem premisleku, še dopolnil. Prepričan sem, da je danes blaginja ljudi odvisna od konkurenčnih sposobnosti posameznikov in načinov njihovega povezovanja. Zato trdim, da lahko le Goriška pokrajina zagotavlja dovolj samostojnosti pri načrtovanju naših strateških ciljev, dovolj konkurenčnosti za eksploziven razvoj in dovolj enotnosti pri iskanju soglasij in konsenza.
Velikokrat v preteklosti je bilo čutiti napetosti v odnosu do Kopra, predvsem se je to začelo s prenosom glavnega sedeža Primorskih novic v Koper, čeprav so nastale v Solkanu, pa s slabimi izkušnjami v času okraja v Kopru, ki se ni obnesel za učinkovitega. Pa če omenim razpravo glede sedeža primorske univerze. Nastanek nove Univerze Nova Gorica dokazuje, da smo na našem območju sposobni in zreli oblikovati svoj razvoj. Nesoglasja ne vodijo nikamor, vendar pa nesporno kažejo na dejstvo, da sta območji Goriške in južne primorske drugačni, da imata svojo zgodovino in svoj razvoj in tudi drugače gravitirata. Pa če nadaljujemo pri oddaljenosti krajev. Predstavljajte si občana iz Bovca, ki bo moral zadeve kljub pokrajinskim izpostavam določene zadeve urejati prav na centralni upravi pokrajine, npr. v Kopru. V primeru enotne Primorske pokrajine bi bile te razdalje prevelike in neživljenjske. Spomnimo se ob tej priložnosti tudi na naše pomisleke pri oblikovanju urgentnega centra na Obali. Podpiramo, da imajo tak center, vendar obenem bi ga nujno potrebovali tudi v Šempetru, saj se tukaj zopet pojavlja vprašanje razdalj. Pa da ne omenim še vrste institucij, ki že zdaj delujejo v regijskem smislu in imajo sedež v Novi Gorici. Še bi lahko našteval, vendar sem ob tem slovesnem trenutku želel javnosti le pokazati argumente, da se zave naše skupne odgovornosti za razvoj in boljšo prihodnost. Jaz sem prepričan, da smo v Novi Gorici pripravljeni na novo vlogo in ne dvomim, da jo bomo zmogli.
Druga aktualna tema je megazabavišče, ki je v zadnjem času dodobra razburkalo slovensko javno sfero. V osnovi se pri tem projektu govori o dveh polih: na eni strani se megazabavišče prikazuje kot izrazito nezaželenega, z vsemi morebitnimi negativnimi posledicami, skratka obstaja strah pred to investicijo v našem prostoru, na drugi strani pa se v megazabavišču vidi izjemno priložnost za razvoj tega območja in za dotok kapitala, od katerega bi imela korist širša regija. Žal mi je, da se v Sloveniji za marsikateri strateški projekt dela nekako, če dovolite, s "figo v žepu". Včasih se ta figa kaže v odnosu do javnosti, včasih do poslovnega partnerja, ipd. S figo pa se vse sfiži, pravijo, zato bo potrebno zadeve peljati drugače. Javnost je dandanes zrela in zahteva odgovora na jasno zastavljena vprašanja in to ne glede na to, ali je za ali proti. Pri projektu megazabavišča se tudi osebno ne bom odločil do trenutka, ko bom ocenil, da so znani odgovori na vsa ključna vprašanja, ki zadevajo projekt. Odločitev pred tem trenutkom bi bila po mojem mnenju neodgovorna. Vesel sem, da smo skupaj z mestnimi svetniki dosegli, da bo projekt predstavljen na izredni seji mestnega sveta v torek, 18. septembra, ob 16. uri. Naj povem že zdaj, da bo sejo neposredno prenašala tudi lokalna televizija TV Primorka, tako da bodo lahko vsi, občanke in občani, spremljali dogajanje. Tudi pred obiskom podpredsednice Harrah's Entertainment moramo na Goriškem izrecno zahtevati odgovore na vprašanja, ki se nanašajo predvsem na delež lokalnih skupnosti pri upravljanju, infrastrukturne priprave na projekt, vlaganja v lokalno skupnost, koncesijska sredstva, preventivno dejavnost na področju zasvojenosti, vplivov na okolje in podobno. S tujimi investitorji smo pripravljeni sodelovati zgolj kot enakovredni partnerji.
Želim si čim bolj uravnotežen razvoj za našo občino, zlasti ko pogledam na težo odločitev, ki so pred njo. Zato pozivam k skupnemu trudu za njeno prihodnost. Statistični podatki o življenju na Goriškem so sicer razveseljivi: brezposelnost, ki je že tako med najnižjimi v državi, zadnje tri leta še naprej pada, število podjetij raste, v občino se priseljuje vedno več prebivalcev, dobiček podjetij raste, vendar opozarjam, da nas ugodne številke ne smejo le preslepiti in zavesti na pot še večjih dobičkov. Odločitve morajo biti pretehtane predvsem z vidika kakovosti življenja.
Nekoč smo se borili za univerzo, zdaj jo imamo. Opozoriti namreč moram na izobraževanje in znanost, brez katerih ni razvoja. Univerzi v Novi Gorici kot četrti slovenski univerzi je občina odstopila nujno potrebne prostore za njen nadaljnji razvoj. Visokošolsko in raziskovalno središče Primorske razvija programe, ki izobražujejo za deficitarne in perspektivne poklice v naši regiji. Nadaljnji načrti so zagotovilo, da bosta Nova Gorica ter celotna regija v bodoče izredno okrepili svoj človeški potencial. Če mestna občina ne bi toliko investirala v visoko šolstvo, in to predvsem v zadnjih štirih letih, Nova Gorica ne bi bila danes četrti morda celo tretji slovenski visokošolski center.
Hitrejši razvoj mestne občine v zadnjih nekaj letih in v bodoče je seveda pogojen s smotrnim prostorskim načrtovanjem ter urejanjem. Po blokadi zaradi postopkov sprememb zakonodaje smo lahko končno sprostili zemljišča za gradnjo, saj je v postopku sprejetja mnogo lokacijskih načrtov, ki so pogoj za gradnjo in privabljanje investitorjev. Poleg zemljišč v samem mestu in neposredni okolici, omenim naj npr. Mlac v Ozeljanu, pa Rožno dolino III, sta zelo pomembni ureditvi dveh podjetniških con v Trnovem in Prvačini. Stanovanjska gradnja je s sprostitvijo zemljišč v zadnjem letu in bo predvsem v prihodnjih letih doživela hiter razvoj. Mestna občina z gradnjo neprofitnih stanovanj omogoča tako v mestu kot tudi na podeželju primerno streho nad glavo socialno ogroženim občanom.
Seveda je čisto in urejeno okolje mesta in podeželja ravno tako nujno potrebno za prijetno bivanje vseh nas. Da je Nova Gorica res urejena in čista, je potrdila lanska nagrada za najbolj urejeno slovensko mesto. Tako nadaljujemo z urejanjem mestnega parka, to je borovega gozdička, ki postaja vedno bolj centralno sprehajališče in zbirališče tako mladih kot staršev in starejših občanov. Ureditev promenade in peš cone v centru mesta bo prispevala k mirnejšem okolju brez hrupa prometa. Izgradnja garažnih hiš pa postaja v mestu nuja, saj je nadzemnih parkirišč premalo. Tudi to je pokazatelj, da postaja Nova Gorica vedno bolj mesto s svojim mestnim življenjski slogom in s tem povezanimi prednostmi ter tudi kakšno pomanjkljivostjo. Mnogo zelenih površin v mestu ter nasadov vrtnic, simbola Nove Gorice, vsekakor prispeva k odpravljanju nekaterih slabosti, ki jih razvoj vsakega mesta, ki seveda želi biti mesto, prinese s seboj.
Z novim letom pa se mestu in širši Goriški obeta še ena velika sprememba, vstop v Schengensko območje. Meja naj bi s tem dejanjem izgubila še tisto zadnje neprijetno oznako, s prostim prehodom bo postal skupen prostor še bolj naravno združen. Prav na lokalnih skupnostih na obeh straneh meje je naloga, da se dogovorimo o novi vsebini objektov, ki so do zdaj služili funkciji meje. Zdaj bodo dvignjene zapornice in obe Gorici se bosta morali odločiti, kako bosta znali izkoristiti novo danost in jo obrniti prebivalcem v prid. Zaželimo si lahko le to, da bi bilo predsodkov na obeh straneh meje vse manj in da bi znali bolje zaživeti naše skupno goriško območje.
Za konec še želja ob prazniku, ki jo te dni izrekam s poudarkom: Bodimo ponosni na našo Goriško in naredimo vsi skupaj nekaj zanjo! Iskrene čestitke!
In prav o tem, kako bomo živeli v prihodnje, so pred nami velike odločitve. V predlogu zakonodaje Vlade Republike Slovenije je zapisana Goriška pokrajina s sedežem v Novi Gorici. S predlogom smo zadovoljni, saj kaže na dejstvo, da je vlada tudi po strokovni presoji prišla do spoznanja, da bo razvoj Slovenije boljši in hitrejši, če bomo v Sloveniji organizirali 14 pokrajin. Številni ugledni prebivalci in prebivalke Goriške, med njimi tudi taki, ki so to ime s ponosom odnesli preko meja naše države, so prepričani, da so prepoznani vsi zgodovinski, geografski, upravni, kulturni in družbeni razlogi za oblikovanje samostojne pokrajine, ki naj nosi ime Goriška. Njihov ugled ima močno težo, pa vendar bi rad njihove argumente, po tehtnem premisleku, še dopolnil. Prepričan sem, da je danes blaginja ljudi odvisna od konkurenčnih sposobnosti posameznikov in načinov njihovega povezovanja. Zato trdim, da lahko le Goriška pokrajina zagotavlja dovolj samostojnosti pri načrtovanju naših strateških ciljev, dovolj konkurenčnosti za eksploziven razvoj in dovolj enotnosti pri iskanju soglasij in konsenza.
Velikokrat v preteklosti je bilo čutiti napetosti v odnosu do Kopra, predvsem se je to začelo s prenosom glavnega sedeža Primorskih novic v Koper, čeprav so nastale v Solkanu, pa s slabimi izkušnjami v času okraja v Kopru, ki se ni obnesel za učinkovitega. Pa če omenim razpravo glede sedeža primorske univerze. Nastanek nove Univerze Nova Gorica dokazuje, da smo na našem območju sposobni in zreli oblikovati svoj razvoj. Nesoglasja ne vodijo nikamor, vendar pa nesporno kažejo na dejstvo, da sta območji Goriške in južne primorske drugačni, da imata svojo zgodovino in svoj razvoj in tudi drugače gravitirata. Pa če nadaljujemo pri oddaljenosti krajev. Predstavljajte si občana iz Bovca, ki bo moral zadeve kljub pokrajinskim izpostavam določene zadeve urejati prav na centralni upravi pokrajine, npr. v Kopru. V primeru enotne Primorske pokrajine bi bile te razdalje prevelike in neživljenjske. Spomnimo se ob tej priložnosti tudi na naše pomisleke pri oblikovanju urgentnega centra na Obali. Podpiramo, da imajo tak center, vendar obenem bi ga nujno potrebovali tudi v Šempetru, saj se tukaj zopet pojavlja vprašanje razdalj. Pa da ne omenim še vrste institucij, ki že zdaj delujejo v regijskem smislu in imajo sedež v Novi Gorici. Še bi lahko našteval, vendar sem ob tem slovesnem trenutku želel javnosti le pokazati argumente, da se zave naše skupne odgovornosti za razvoj in boljšo prihodnost. Jaz sem prepričan, da smo v Novi Gorici pripravljeni na novo vlogo in ne dvomim, da jo bomo zmogli.
Druga aktualna tema je megazabavišče, ki je v zadnjem času dodobra razburkalo slovensko javno sfero. V osnovi se pri tem projektu govori o dveh polih: na eni strani se megazabavišče prikazuje kot izrazito nezaželenega, z vsemi morebitnimi negativnimi posledicami, skratka obstaja strah pred to investicijo v našem prostoru, na drugi strani pa se v megazabavišču vidi izjemno priložnost za razvoj tega območja in za dotok kapitala, od katerega bi imela korist širša regija. Žal mi je, da se v Sloveniji za marsikateri strateški projekt dela nekako, če dovolite, s "figo v žepu". Včasih se ta figa kaže v odnosu do javnosti, včasih do poslovnega partnerja, ipd. S figo pa se vse sfiži, pravijo, zato bo potrebno zadeve peljati drugače. Javnost je dandanes zrela in zahteva odgovora na jasno zastavljena vprašanja in to ne glede na to, ali je za ali proti. Pri projektu megazabavišča se tudi osebno ne bom odločil do trenutka, ko bom ocenil, da so znani odgovori na vsa ključna vprašanja, ki zadevajo projekt. Odločitev pred tem trenutkom bi bila po mojem mnenju neodgovorna. Vesel sem, da smo skupaj z mestnimi svetniki dosegli, da bo projekt predstavljen na izredni seji mestnega sveta v torek, 18. septembra, ob 16. uri. Naj povem že zdaj, da bo sejo neposredno prenašala tudi lokalna televizija TV Primorka, tako da bodo lahko vsi, občanke in občani, spremljali dogajanje. Tudi pred obiskom podpredsednice Harrah's Entertainment moramo na Goriškem izrecno zahtevati odgovore na vprašanja, ki se nanašajo predvsem na delež lokalnih skupnosti pri upravljanju, infrastrukturne priprave na projekt, vlaganja v lokalno skupnost, koncesijska sredstva, preventivno dejavnost na področju zasvojenosti, vplivov na okolje in podobno. S tujimi investitorji smo pripravljeni sodelovati zgolj kot enakovredni partnerji.
Želim si čim bolj uravnotežen razvoj za našo občino, zlasti ko pogledam na težo odločitev, ki so pred njo. Zato pozivam k skupnemu trudu za njeno prihodnost. Statistični podatki o življenju na Goriškem so sicer razveseljivi: brezposelnost, ki je že tako med najnižjimi v državi, zadnje tri leta še naprej pada, število podjetij raste, v občino se priseljuje vedno več prebivalcev, dobiček podjetij raste, vendar opozarjam, da nas ugodne številke ne smejo le preslepiti in zavesti na pot še večjih dobičkov. Odločitve morajo biti pretehtane predvsem z vidika kakovosti življenja.
Nekoč smo se borili za univerzo, zdaj jo imamo. Opozoriti namreč moram na izobraževanje in znanost, brez katerih ni razvoja. Univerzi v Novi Gorici kot četrti slovenski univerzi je občina odstopila nujno potrebne prostore za njen nadaljnji razvoj. Visokošolsko in raziskovalno središče Primorske razvija programe, ki izobražujejo za deficitarne in perspektivne poklice v naši regiji. Nadaljnji načrti so zagotovilo, da bosta Nova Gorica ter celotna regija v bodoče izredno okrepili svoj človeški potencial. Če mestna občina ne bi toliko investirala v visoko šolstvo, in to predvsem v zadnjih štirih letih, Nova Gorica ne bi bila danes četrti morda celo tretji slovenski visokošolski center.
Hitrejši razvoj mestne občine v zadnjih nekaj letih in v bodoče je seveda pogojen s smotrnim prostorskim načrtovanjem ter urejanjem. Po blokadi zaradi postopkov sprememb zakonodaje smo lahko končno sprostili zemljišča za gradnjo, saj je v postopku sprejetja mnogo lokacijskih načrtov, ki so pogoj za gradnjo in privabljanje investitorjev. Poleg zemljišč v samem mestu in neposredni okolici, omenim naj npr. Mlac v Ozeljanu, pa Rožno dolino III, sta zelo pomembni ureditvi dveh podjetniških con v Trnovem in Prvačini. Stanovanjska gradnja je s sprostitvijo zemljišč v zadnjem letu in bo predvsem v prihodnjih letih doživela hiter razvoj. Mestna občina z gradnjo neprofitnih stanovanj omogoča tako v mestu kot tudi na podeželju primerno streho nad glavo socialno ogroženim občanom.
Seveda je čisto in urejeno okolje mesta in podeželja ravno tako nujno potrebno za prijetno bivanje vseh nas. Da je Nova Gorica res urejena in čista, je potrdila lanska nagrada za najbolj urejeno slovensko mesto. Tako nadaljujemo z urejanjem mestnega parka, to je borovega gozdička, ki postaja vedno bolj centralno sprehajališče in zbirališče tako mladih kot staršev in starejših občanov. Ureditev promenade in peš cone v centru mesta bo prispevala k mirnejšem okolju brez hrupa prometa. Izgradnja garažnih hiš pa postaja v mestu nuja, saj je nadzemnih parkirišč premalo. Tudi to je pokazatelj, da postaja Nova Gorica vedno bolj mesto s svojim mestnim življenjski slogom in s tem povezanimi prednostmi ter tudi kakšno pomanjkljivostjo. Mnogo zelenih površin v mestu ter nasadov vrtnic, simbola Nove Gorice, vsekakor prispeva k odpravljanju nekaterih slabosti, ki jih razvoj vsakega mesta, ki seveda želi biti mesto, prinese s seboj.
Z novim letom pa se mestu in širši Goriški obeta še ena velika sprememba, vstop v Schengensko območje. Meja naj bi s tem dejanjem izgubila še tisto zadnje neprijetno oznako, s prostim prehodom bo postal skupen prostor še bolj naravno združen. Prav na lokalnih skupnostih na obeh straneh meje je naloga, da se dogovorimo o novi vsebini objektov, ki so do zdaj služili funkciji meje. Zdaj bodo dvignjene zapornice in obe Gorici se bosta morali odločiti, kako bosta znali izkoristiti novo danost in jo obrniti prebivalcem v prid. Zaželimo si lahko le to, da bi bilo predsodkov na obeh straneh meje vse manj in da bi znali bolje zaživeti naše skupno goriško območje.
Za konec še želja ob prazniku, ki jo te dni izrekam s poudarkom: Bodimo ponosni na našo Goriško in naredimo vsi skupaj nekaj zanjo! Iskrene čestitke!