Govor župana Mirka Brulca na Mednarodni konferenci o čezmejnem sodelovanju v Varšavi
Cenjeni gostitelji, spoštovani udeleženci konference!
V posebno čast mi je, da vam lahko danes skupaj s prijateljem, županom sosednje Gorice Vittoriem Brancatijem, spregovorim o sodelovanju dveh sosednjih mest, dveh Goric, ki se združujeta tik ob državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo.
Začel bom tam, kjer politike še ni bilo. Kjer so bile preprosto spontane želje prebivalcev po stikih, skupnem življenju. Vse te želje so se rojevale naravno, saj samo fizična in umetna postavitev meje ne more ločiti razmišljanja in občutenja ljudi, ki živijo na nekem prostoru, ki jim je skupen in ki ga želijo živeti v sodelovanju. Mestna občina Nova Gorica leži z vsem svojim zahodnim delom na meji z Italijo, mesti Nova Gorica in Gorica pa deli samo meja, ki je v različnih zgodovinskih obdobjih imela različen pomen, zlasti v času fašizma zelo boleč. V veljavo je stopila s Pariško mirovno pogodbo leta 1947, ko je naravno zaledje ločila od takratnega skupnega središča Slovencev, Italijanov in Furlanov – mesta Gorice in je prekinila stoletja trajajočo povezanost in soodvisnost. Mesto Gorica je tako ostalo na italijanski strani meje, na slovenski strani meje v takratni Jugoslaviji pa smo si zgradili novo središče, novo mesto Nova Gorica. Državno mejo je vsaj delno odprl Videmski sporazum, ko so se ponovno začele obnavljati pretrgane sorodstvene in prijateljske vezi. Tako so ljudje z obeh straneh meje že v petdesetih letih prejšnjega stoletja začeli organizirati najrazličnejše športne in kulturne prireditve, ki so jim nudile priložnost za srečevanja in prijateljstva. Prireditve so bile vedno dobro obiskane in so opozarjale na potrebe ljudi po drugačnem sobivanju. Temu izrazitemu civilnemu gibanju je nato sledila politika. Leta 1965 sta se tako prvič uradno sestala takratna župana obeh Goric, s tem se začne vse bolj intenzivno čezmejno sodelovanje. Osimski sporazumi, ki so bili podpisani leta 1975, so dokončno uredili mejo med Jugoslavijo in Italijo in so omogočili izgradnjo osimske ceste. Gre za enega prvih večjih skupnih projektov, ki so bistveno pripomogli k nadaljnjemu povezovanju ljudi na obeh straneh meje.
V obdobju do konca osemdesetih let sta se tako civilna in institucionalna iniciativa začeli prepletati, v zadnjih desetih letih pa je sodelovanje preraslo dotakratne okvire in se razvilo v vsakodnevno sodelovanje na najrazličnejših področjih, ki je vrhunec doseglo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, saj se je takrat začelo obdobje manjšanja nekaterih administrativnih ovir, ki pa v določenih primerih žal še vedno najbolj ovirajo sodelovanje. Z leti se je slednje razširilo na vsa področja – od kulture, mladinske politike, športa, zdravstva, informatike – do najobsežnejših – okolja, komunalne infrastrukture in gospodarstva. Razmišljanja gredo predvsem v smeri oblikovanja nekonkurenčnih, ampak komplementarnih gospodarstev.
Že pred dvajsetimi leti smo začeli z dobavo vode sosednji Italiji. Zaradi boljših naravnih pogojev in zalog vode letno dobavljamo polovico vode v Gorico. Brez te bi imeli sosedi gotovo velike probleme pri oskrbi s pitno vodo. To nas je spodbudilo k razmišljanju o skupni investiciji v vodovodno omrežje in skupno čistilno napravo za obe mesti in širšo okolico. Enako velja za izkoriščanje namakalnega sistema. Prav tako smo s sredstvi Evropske unije že zgradili dva zadrževalnika za obrambo proti poplavam obeh mest. S pomočjo evropskih sredstev smo tudi vzpostavili redno avtobusno povezavo med obema mestoma, ki se od konca novembra 2002 tudi izvaja. Sodelovanje med Goricama zajema vrsto pobud, ki potekajo med sorodnimi institucijami na obeh straneh meje, kot so npr. gledališče s pripravo skupnih abonmajev in gostovanjem gledaliških skupin, muzej z različnimi skupnimi razstavami in raziskavami, knjižnica z možnostjo izposoje knjig v obeh mestih in bibliobusom, ki obiskuje tudi zamejce čez mejo, kulturni domovi, galerije, šole in vrtci, športni klubi in društva ter drugi. Pomembno vlogo pri oblikovanju sodelovanja ima tudi slovenska manjšina v Italiji, ki zelo dobro sodeluje z institucijami tako na slovenski kot na italijanski strani meje.
Sodelovanje je povezano tudi s širšim projektom Protokola o sodelovanju, ki zajema območje severne Primorske v Sloveniji in Goriške pokrajine v Italiji ter povezuje vse lokalne in regionalne institucije ob meji. V okviru protokola je bil sprejet sklep, da bo slednji prerasel v goriško evroregijo. Zadržkov za njeno ustanovitev ni, saj sta jo podprli tako slovenski parlament, ki je ratificiral določila madridske konference, kot sosednja dežela Furlanija Julijska krajina. Okvire sodelovanja pripravljajo štiri delovne skupine pod vodstvom županov oz. predsednikov regionalnih oblasti: za gospodarsko sodelovanje in zaposlovanje, za infrastrukturo, družbene dejavnosti ter okolje in turizem. Pristop napoveduje 8 občin, po načrtu pa naj bi pristopile vse severnoprimorske občine, gospodarska in obrtna zbornica ter sindikati. Na italijanski strani pa vstopajo goriška pokrajina in občine na tem območju ter občine vzdolž nje do Benečije, zbornica, sindikati in Slovensko gospodarsko združenje.
Usklajen razvoj obeh pokrajin ob meji naj bi pospešil tudi razvoj turizma. Prizadevanja gredo v smeri skupne turistične promocije kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti, priprave povezovalnih kulturno-turističnih poti, kolesarskih poti in vinskih cest ter skupne spletne strani. Obe občini bosta tako skupaj za Projekt Sabotin – Park miru, ki je bil prijavljen na razpis v okviru Programa pobude Skupnosti Interreg III A Slovenija – Italija 2000-2006, do konca leta 2007, ko je predviden zaključek vseh projektnih dejavnosti, prejeli 313.00 evrov. Projekt bo omogočil skupno turistično, zgodovinsko in kulturno predstavitev območja.
Čeprav je vstop Slovenije v EU v načelu zelo približal poslovne priložnosti za poslovanje slovenskih podjetij na italijanskih tržiščih in obratno, pa dejansko obstajajo prav zaradi uveljavitve sorazmerno dolgega prehodnega obdobja prostega pretoka delovne sile možnosti zaposlovanja in gospodarskega sodelovanja relativno majhne. Prav zato si moramo prizadevati, da bi čezmejna področja v okviru problematike delovne sile obravnavali ločeno.
Obe Gorici sta se tako v Evropi uveljavili kot zgled konkretnega sodelovanja, kot pravi čezmejni laboratorij. Naj končam s simbolnim dejanjem. V okviru omenjenega sodelovanja sva skupaj z županom Vittoriem Brancatijem 12. februarja 2004 odstranila mejno ograjo, ki je delila obe mesti. Nastal je nov, skupen trg na meji med obema državama in mestoma, čez katerega še vedno poteka državna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, ki pa ni nikoli bila in tudi ne bo prepreka mislim in željam po miru, prijateljstvu in sožitju tu bivajočega prebivalstva.
V posebno čast mi je, da vam lahko danes skupaj s prijateljem, županom sosednje Gorice Vittoriem Brancatijem, spregovorim o sodelovanju dveh sosednjih mest, dveh Goric, ki se združujeta tik ob državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo.
Začel bom tam, kjer politike še ni bilo. Kjer so bile preprosto spontane želje prebivalcev po stikih, skupnem življenju. Vse te želje so se rojevale naravno, saj samo fizična in umetna postavitev meje ne more ločiti razmišljanja in občutenja ljudi, ki živijo na nekem prostoru, ki jim je skupen in ki ga želijo živeti v sodelovanju. Mestna občina Nova Gorica leži z vsem svojim zahodnim delom na meji z Italijo, mesti Nova Gorica in Gorica pa deli samo meja, ki je v različnih zgodovinskih obdobjih imela različen pomen, zlasti v času fašizma zelo boleč. V veljavo je stopila s Pariško mirovno pogodbo leta 1947, ko je naravno zaledje ločila od takratnega skupnega središča Slovencev, Italijanov in Furlanov – mesta Gorice in je prekinila stoletja trajajočo povezanost in soodvisnost. Mesto Gorica je tako ostalo na italijanski strani meje, na slovenski strani meje v takratni Jugoslaviji pa smo si zgradili novo središče, novo mesto Nova Gorica. Državno mejo je vsaj delno odprl Videmski sporazum, ko so se ponovno začele obnavljati pretrgane sorodstvene in prijateljske vezi. Tako so ljudje z obeh straneh meje že v petdesetih letih prejšnjega stoletja začeli organizirati najrazličnejše športne in kulturne prireditve, ki so jim nudile priložnost za srečevanja in prijateljstva. Prireditve so bile vedno dobro obiskane in so opozarjale na potrebe ljudi po drugačnem sobivanju. Temu izrazitemu civilnemu gibanju je nato sledila politika. Leta 1965 sta se tako prvič uradno sestala takratna župana obeh Goric, s tem se začne vse bolj intenzivno čezmejno sodelovanje. Osimski sporazumi, ki so bili podpisani leta 1975, so dokončno uredili mejo med Jugoslavijo in Italijo in so omogočili izgradnjo osimske ceste. Gre za enega prvih večjih skupnih projektov, ki so bistveno pripomogli k nadaljnjemu povezovanju ljudi na obeh straneh meje.
V obdobju do konca osemdesetih let sta se tako civilna in institucionalna iniciativa začeli prepletati, v zadnjih desetih letih pa je sodelovanje preraslo dotakratne okvire in se razvilo v vsakodnevno sodelovanje na najrazličnejših področjih, ki je vrhunec doseglo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, saj se je takrat začelo obdobje manjšanja nekaterih administrativnih ovir, ki pa v določenih primerih žal še vedno najbolj ovirajo sodelovanje. Z leti se je slednje razširilo na vsa področja – od kulture, mladinske politike, športa, zdravstva, informatike – do najobsežnejših – okolja, komunalne infrastrukture in gospodarstva. Razmišljanja gredo predvsem v smeri oblikovanja nekonkurenčnih, ampak komplementarnih gospodarstev.
Že pred dvajsetimi leti smo začeli z dobavo vode sosednji Italiji. Zaradi boljših naravnih pogojev in zalog vode letno dobavljamo polovico vode v Gorico. Brez te bi imeli sosedi gotovo velike probleme pri oskrbi s pitno vodo. To nas je spodbudilo k razmišljanju o skupni investiciji v vodovodno omrežje in skupno čistilno napravo za obe mesti in širšo okolico. Enako velja za izkoriščanje namakalnega sistema. Prav tako smo s sredstvi Evropske unije že zgradili dva zadrževalnika za obrambo proti poplavam obeh mest. S pomočjo evropskih sredstev smo tudi vzpostavili redno avtobusno povezavo med obema mestoma, ki se od konca novembra 2002 tudi izvaja. Sodelovanje med Goricama zajema vrsto pobud, ki potekajo med sorodnimi institucijami na obeh straneh meje, kot so npr. gledališče s pripravo skupnih abonmajev in gostovanjem gledaliških skupin, muzej z različnimi skupnimi razstavami in raziskavami, knjižnica z možnostjo izposoje knjig v obeh mestih in bibliobusom, ki obiskuje tudi zamejce čez mejo, kulturni domovi, galerije, šole in vrtci, športni klubi in društva ter drugi. Pomembno vlogo pri oblikovanju sodelovanja ima tudi slovenska manjšina v Italiji, ki zelo dobro sodeluje z institucijami tako na slovenski kot na italijanski strani meje.
Sodelovanje je povezano tudi s širšim projektom Protokola o sodelovanju, ki zajema območje severne Primorske v Sloveniji in Goriške pokrajine v Italiji ter povezuje vse lokalne in regionalne institucije ob meji. V okviru protokola je bil sprejet sklep, da bo slednji prerasel v goriško evroregijo. Zadržkov za njeno ustanovitev ni, saj sta jo podprli tako slovenski parlament, ki je ratificiral določila madridske konference, kot sosednja dežela Furlanija Julijska krajina. Okvire sodelovanja pripravljajo štiri delovne skupine pod vodstvom županov oz. predsednikov regionalnih oblasti: za gospodarsko sodelovanje in zaposlovanje, za infrastrukturo, družbene dejavnosti ter okolje in turizem. Pristop napoveduje 8 občin, po načrtu pa naj bi pristopile vse severnoprimorske občine, gospodarska in obrtna zbornica ter sindikati. Na italijanski strani pa vstopajo goriška pokrajina in občine na tem območju ter občine vzdolž nje do Benečije, zbornica, sindikati in Slovensko gospodarsko združenje.
Usklajen razvoj obeh pokrajin ob meji naj bi pospešil tudi razvoj turizma. Prizadevanja gredo v smeri skupne turistične promocije kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti, priprave povezovalnih kulturno-turističnih poti, kolesarskih poti in vinskih cest ter skupne spletne strani. Obe občini bosta tako skupaj za Projekt Sabotin – Park miru, ki je bil prijavljen na razpis v okviru Programa pobude Skupnosti Interreg III A Slovenija – Italija 2000-2006, do konca leta 2007, ko je predviden zaključek vseh projektnih dejavnosti, prejeli 313.00 evrov. Projekt bo omogočil skupno turistično, zgodovinsko in kulturno predstavitev območja.
Čeprav je vstop Slovenije v EU v načelu zelo približal poslovne priložnosti za poslovanje slovenskih podjetij na italijanskih tržiščih in obratno, pa dejansko obstajajo prav zaradi uveljavitve sorazmerno dolgega prehodnega obdobja prostega pretoka delovne sile možnosti zaposlovanja in gospodarskega sodelovanja relativno majhne. Prav zato si moramo prizadevati, da bi čezmejna področja v okviru problematike delovne sile obravnavali ločeno.
Obe Gorici sta se tako v Evropi uveljavili kot zgled konkretnega sodelovanja, kot pravi čezmejni laboratorij. Naj končam s simbolnim dejanjem. V okviru omenjenega sodelovanja sva skupaj z županom Vittoriem Brancatijem 12. februarja 2004 odstranila mejno ograjo, ki je delila obe mesti. Nastal je nov, skupen trg na meji med obema državama in mestoma, čez katerega še vedno poteka državna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, ki pa ni nikoli bila in tudi ne bo prepreka mislim in željam po miru, prijateljstvu in sožitju tu bivajočega prebivalstva.