Nastavitev zasebnosti

Naša spletna stran uporablja tehnologijo “piškotkov” (cookies), da lahko razločujemo med obiskovalci in izvajamo statistiko uporabe spletne strani. To nam omogoča sprotno izboljševanje delovanja strani. Uporabniki, ki ne dovolijo zapisa 'piškotka' naše strani v svoj računalnik, bodo ob pregledu spletne strani prikrajšani za nekatere od njenih funkcionalnosti (ogled videa, komentiranje preko Facebooka ipd.). Piškotki so majhne datoteke, ki jih sistem obiskane spletne strani zapiše na vaš računalnik. Tako vas sistem ob naslednjem obisku strani lahko prepozna.

Skok na vsebino strani

Govor Bevkove nagrajenke Nadje Velušček na slovesnosti ob kulturnem prazniku

DATUM OBJAVE 12. februar 2013
VIR Mestna občina Nova Gorica

SLAVNOSTNI GOVOR OB KULTURNEM PRAZNIKU V NOVI GORICI, 6. 2. 2013

 

Predzgodba

 

          Povedala vam bom enega izmed svojih prvih spominov na Silvana.

V okviru filmskih torkov, ki sta jih oblikovala Silvan Furlan in Jože Dolmark, smo  oktobra 1975 imeli v gosteh mladega srbskega  režiserja  Mišo Radojeviča in njegov kultni film “Bube u glavi.” Slučajno smo izvedeli, da je isti večer njegov prvi film na programu tudi v kinu Modernissimo v Gorici. Neverjetno naključje je klicalo po srečanju in dogovorili smo se da bomo Jugoslovanskega režiserja predstaviti tudi italijanski publiki. V dvorano smo vstopili ob koncu projekcije. Že takoj smo zaznali čudno hladen sprejem, kmalu pa tudi odkrito kritiko in  glasen protest. Dolgo nismo razumeli, kaj se dogaja. K sreči je bil med gledalci naš filmski ljubitelj Venčko Pajntar, ki je film poznal in je lahko pojasnil incident. Tisti večer so v Gorici gledali premontirano verzijo filma z dodanimi prizori in pomenljivim naslovom “Sesso e pazzija - Norost in seks”. Vsi smo bili šokirani in še danes zadeva ni pojasnjena. Očitno je takratna zahodna distribucija skušala razvrednotiti družbenokritičnost, ki je prihajala izza železne zavese. Tisti večer smo nič hudega sluteč doživeli trk dveh političnih sistemov, bil pa je tudi začetek prijateljstva dveh skupin filmskih navdušencev z ene in druge strani meje.

 

          Spoštovano občinstvo, dragi Novogoričani in Novogoričanke, cenjeni gostje.  Gospod župan, hvala vam za ta prostor na odru in čas, ki naj ga napolnim s svojimi besedami. V današnjem trenutku to ni lahka naloga. Prva moja dilema je že ali je govor govorjen ali zapisan? Govorjene besede prihajajo iz srca, nastanejo v stiku z očmi in so nepredvidljive. Besede ob slovesni priložnosti pa naj bi bile premišljene in tehtne, zato  zapisane in zanesljive. Toda ob poplavi izpraznjenih besed, ob mislih, ki že naslednji dan postanejo proti misli, jih je težko najti. Besede so izgubile svojo vrednost, besede ne prepričujejo.

          “Rime so izgubile svojo vrednost, rime ne prepričujejo”, je zapisal Srečko Kosovel,  takrat po I. svet. vojni, ko je bila  gospodarska, politična in etična kriza nepredstavljivo grozna. Pravzaprav takrat ni bilo ničesar več, ni bilo  hiš, ni bilo polj, celo semen ni bilo več  in potrebno je bilo vse začeti znova. To se je dogajalo tu na naših tleh in junaki, ki so si zavihali rokave so bili naše none in nonoti.

 

          Tu sem kot Bevkova nagrajenka, zato mi dovolite, da si izposodim in obudim delček govora kaplana Martina Čedermaca.

          “Dragi duhovljani, prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti.”

          Drugi časi so bili in naše matere in očetje so bili bolj lačni slovenske besede kot kruha, ki ga tudi ni bilo v izobilju.

 

          In potem so previharili viharje.

          Vojna, grozljiva vojna, ki je nikoli ne bom mogla dojeti, ker sem kot pravi pesem rojena tek posle njih, padlih in ubitih na vseh straneh.

 

          V življenje vstopim skoraj istočasno z začetkom nove zgodovine, zato pravzaprav ni čudno, da v svojem delu že ves čas raziskujem njene začetke in predzgodovino, da bi razumela kje sem, kdo sem, da bi našla svojo identiteto. Odraščam v času, v katerem je izmed vseh časov najlepša prihodnost. To je nekakšen prostor, kjer bodo vse krivice poplačane in svet bo lep in udoben za vse, kot v nebesih. Med tem pa živimo v sedanjosti, ki je mlada, večkrat neudobna, polna sanj in potreb. Nova Gorica raste z nami. Mi pa kmalu prerasemo otroške igre, prerasemo Panovec, Korn, Borov gozdiček in Sočo in odkrijemo kino, magični prostor v katerega bežimo iz sedanjosti in iz obveznosti in iz katerega nas takrat še lovijo tako starši kot šola.

 

          Silvana Furlana sem spoznala, ko je z Jožetom Dolmarkom in Branetom Kovičem prišel na Zvezo kulturnih društev, kjer sem se prvič zaposlila. Organizirali smo filmske torke. To je bilo prvo filmsko gledališče v Novi Gorici, v dvorani občinske stavbe, ki je takrat bila dvorana za vse priložnosti. Naš največji podvig  je bila organizacija 11. srečanja mladih filmskih ustvarjalcev. Na Zvezi kulturnih organizacij si je med bogato pevsko, godbeno, koncertno in galerijsko dejavnost začenjal utirati pot tudi film. Srečna okoliščina  je  pripeljala na Goriško tudi Naška Križnarja, angažiranega  alternativnega filmarja, člana skupine OHO, ki je bedel nad našo filmsko dejavnostjo in  bil skupaj s Silvanom in Jožetom začetnik uspešne solkanske filmske šole. Film v Novi Gorici ni bil več le preživljanje prostega časa, v še vedno neprimerno kino dvorano je vstopila filmska umetnost, v šolo priložnost za filmsko ustvarjanje.

          In prav prebujena dejavnost je zahtevala več. Spraševali smo se, kako bomo živeli v tej Novi Gorici, ki ni obljubljala veliko. Edini prostor, ki nas je izzival so bili pravkar zgrajeni Argonavti, po zaslugi OHOjevcev popolnoma drugačna arhitektura, zgradba, ki je pod svojo znamenito rumeno streho gostila hotel, likovno galerijo, disko in ogromno pivnico, kjer smo v dolgih pogovorih načrtovali mesto, ki bi premagalo praznino in ustvarjalno nemoč. Norih zamisli je bilo veliko a konkretni premiki so bili prepočasni, da bi sposobne mladeniče zadržali doma. In tako so odšli vsak po svoji poti. Nova Gorica pa je rasla, dobili smo nov kulturni dom z večnamensko dvorano v katero se je vselil tudi kino.

          Čez nekaj let sem v Gorici srečala drugo skupino mladih ljudi, ki so govorili nekaj podobnega kot mi; Gorica je pusta, ali gremo stran ali pa nekaj naredimo. In ustanovili so Kinoatelje. Tu se filmski zgodbi obeh Goric, ki sta imeli svojo predzgodbo v kinodvorani Modernissimo, zapleteta in filmsko mrežo pleteta se danes. Darko Bratina, Silvan Furlan, Jože Dolmark, Sandro Scandolara, Aleš Doktorič, Igor Prinčič in drugi, so bili poznavalci filma in preko njega tudi pozorni opazovalci političnih in socialnih razmer, zato so razumeli ta čezmejni prostor in že takrat verjeli, da bo enkrat enoten.

          Ob otvoritvi Kulturnega doma v Gorici leta 1981 so Kinoatelje, revija Ekran, Piccolo Cine Forum in Zveza slovenskih kulturnih društev organizirale prvo slovensko retrospektivo filma. Do tega trenutka se je slovenski film promoviral samo v okviru jugoslovanskega filma in ni imel še svoje nacionalne identitete. Zanimivo je, da se je prva retrospektiva slovenskega filma zgodila prav v Gorici, pri Slovencih na italijanskih tleh.

          Ko se danes oziramo nazaj lahko ugotovimo, da se je vendar veliko zgodilo in zgradilo. Dobili smo svojo novo državo in odstranili mejne zapornice. Pred nami je bil nov novi začetek. Gorici naj bi postali evropsko filmsko mesto in res, na Travniku stoji danes Hiša filma, v kateri domujejo Transmedija, Filmski oddelek Videmske Univerze, Društvo Sergio Ammidei, Kinoatelje in Mediateka. V ulici Diaz pa je pred kratkim dobila svoje prostore slovenska Visoka šola za umetnost. Še vedno je aktiven Kinoatelje, ki zaobjema čezmejni prostor in še vedno je aktivno Filmsko gledališče v Novi Gorici, le da ni več ob torkih, ima pa še vedno prostorske težave. Filmskih navdušencev je več kot prostih sedežev, kar je tudi neke vrste filmski uspeh.

     Kako kratko je lahko stoletje, če ga preletim z nekaj stavki. Edino stoletje ujeto v gibljive slike, ki so ohranile njegovo podobo od najtemnejših scenarijev do najbolj vzvišene lepote. Ne glede na žanr je film vedno tudi dokument časa in če prežet z razmislekom in poezijo postane umetnost.

 

          Kakšno podobo časa bomo mi pustili prihodnjim generacijam?

 

          Ob kulturnem prazniku se radi pohvalimo, da smo se kot narod konstituirali s kulturo in ne s politiko, zato je naš kulturni praznik tudi državni praznik, kar je v drugih državah verjetno redkost.

          Peter Handke se je v svoji knjigi Ponovitev poklonil slovenskemu jeziku in zapisal:

          “Kako, da se človek ne bi rad prišteval k ljudstvu, ki ima za vojno, oblast in zmagoslavne pohode tako rekoč samo izposojenke, ustvari pa ime za najbolj neznatno, bodisi v hiši za prostor pod okensko polico ali zunaj na kolovozu, za mesto na kamnu, svetlečem se od zaviranega kolesa in ki je najbolj ustvarjalno pri poimenovanju zavetišč, skrivališč, preživališč, kakršna si lahko prisanjajo samo otroci.”

          Morda pa je le res, da v naših genih ni državotvornosti. Že Prešeren se je trudil, da bi združil rod slovenščne cele in Cankar je obupal nad slovenskim hlapčevstvom.

 

“Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja.

In nikogar ni, ki bi pokazal smer, od koder

prihaja rešitev (so že, a morajo molčati!).”

 

Srečko Kosovel

 

          Morda pa res ne znamo imeti države in, če jo že ustanovimo, jo zapravimo najprej v sto letih, zdaj pa že v dvajsetih.

          Mar bomo mi tista generacija, rojena tek posle njih, mi otroci cvetja, ki nas je vojna le oplazila, mar bomo tokrat mi odgovorni za njen razpad?

 

          In vendar nam to kratko in problematično stoletje izpričuje, da smo Slovenci znali vedno začeti znova. A novo je last mladih, ki se znova in znova sprašujejo, kako se rešiti praznine in občutka brezizhodnosti, le kaj storiti, da bo ustvarjalno in srečno življenje vrednota in pravica.

          Morda pa je preprosto tudi za nas, ki smo si kot generacija izborili pravico do podaljšane mladosti, prišel čas, da se umaknemo in prepustimo mesto tistim, ki niti niso več mladi, oziroma so mladi po sili razmer, ker jim ne damo prostora, da bi stopili v svoje odraslo življenje.

 

          Zaupajmo jim, pokazali bodo smer od koder prihaja rešitev.

 

          Hvala.

         

          Nadja Velušček